HIŠKA ZELIŠČ

Povsod so. Na travnikih, ob njivi, v gozdu, v planinah. Ob vsaki potki … In še na vrtu. Rožne vodice, zapestnice in solatke iz marjetic, vijolic, trobentic. Vedno se je našlo nekaj. Čajčki iz vsega, kar sem nabrala mimogrede, po poti, na hitro, so bili vedno najslajši. Od nekdaj obožujem vonj in okus sveže nabranih zelišč.”

Veliko zdravilnih rastlin imam na vrtu. Včasih je videti čisto divji. Majhen, poln in divji. Kar nekaj je rastlin na njem, s katerimi imam čisto svojo povezavo. V nekem spomladanskem času, za češnjami, cel vrt navdahne stara potonika. Vabi po brstenju, po življenju. Je še iz mladosti in iz vrta moje stare mame. Rešena pred odvozom na odpad, je pristala pri meni. Najbolj sem vesela, da je prenesla izrutje. In da še vedno prelepo cveti. Zelo lesnata in suha je, a vseeno vitalna, kljub svojim šestdesetim letom. Še leta sva jo s staro mamo radi gledali, na mojem vrtu. In stara angleška vrtnica, ki preganja tesnobo in žalost ali pa te navdahne s najčistejšim veseljem, kar ga nosiš v sebi. Seveda, odvisno, po kaj si prišel! In mladosten, velik in najlepši šipek kar jih poznam :) Ta je na vrtu zato, ker mi moja divja narava ni dopustila, da odrežem divjake ob prelepi, beli, velikocvetni stebelni vrtnici, ki jo je moja hči dobila v dar od svoje babice. Kot zelena, prepustna zavesa je pred njenim oknom, ki kratko in nežno zacveti s svojimi “simpl¨ lepimi in dehtečimi cvetovi. Na vzhodu šipkovega grma, pa skoraj skozi celo leto, še vedno pocveta lepa, bela stebelna vrtnica. Nekoč, sem si celo priželela dve rastlini, ti sta se naslednje leto kar pojavili v izobilju: vrbovec in badelj. Tudi te imam po svojem vrtu, so med mojimi ljubšimi. In divjo ščetico, rastlino, ki sem jo izbrala za svoj študijski projekt pri Sekciji na naravoslovje na Antropozofskem inštitutu Goetheanum v Dornachu, kateri namenjam veliko študijske pozornosti. Ta je name vplivala s svojim redom, stabilnostjo in s svojimi trni. Pri njej videvam nasprotja in se potapljam v svoje globine, da jo srečam. Tudi ščetica je na svoj način samosvoja, je pa tudi ukročena, a ni ukročena iz vzorca rasti, temveč se je ukrotila iz nekega lastnega navdiha po redu, tudi svetlobi, a ta jo preobrazi vse do njenega skeleta.

Mar mi je seveda tudi, in skrbim za to, da ohranjam zemljo živo, da živih organizmov ne uničujem za to, da bi moje vrtnine bolje rasle. Imam certifikat za biološko pridelavo rastlin, a velikokrat si mislim, da je biološko kmetovanje vedno bolj podobno biološki vojni. Po čem se le ta razlikuje od kemične vojne? Še vedno je vojna … Zato se mi zdi, kmetovanje po načelih biodinamike in iz lastnega impulza, edino sprejemljivo. In moj vrt je živ. Vedno razgiban, nikoli popoln. Z  veliko biserčki.

“S poglabljanjem znanja o delovanju rastlinskih učinkovin na naše misli, dušo in telo sem prišla do edinega možnega zaključka: vse kar potrebujem za razvajanje sebe, mi nudi narava. Moj del je, da skrbno izberem, sestavim in to uporabim. Ker je najboljše zame. In le-to lahko dobiš tudi ti.”