Brezplačna dostava po Sloveniji za vse nakupe nad 70 €!

BELA OMELA (Viscum album)

BELA OMELA - VISCUM ALBUM

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka na skoraj vseh vrstah dreves, predvsem v nevzdrževanih sadovnjakih? To je bela omela, edinstvena rastlina iz družine lanikovk (Santalaceae) z botaničnim imenom Viscum album.

Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih tudi sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje za svojo rast.

Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih in lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo.

Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino. Za Kelte je predstavljala zdravilo za vse težave (predvsem bela omela rastoča na hrastu). Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na tla ne sodi. Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, simbolizira preteklost in davnino – čas, ki je že minil.

V Angliji še danes ni božiča brez bele omele. To je čas, ko se zaljubljenci poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej.

Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke z dreves, pri čemer pazimo, da ne padejo na tla, nato pa z njih potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo v toplem, zračnem prostoru. Sušijo se zelo počasi, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo.

Belo omelo pobiramo predvsem z listavcev (na primer z jablan), lahko pa tudi z jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha, pa tudi bela omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava krvni pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb v sklepih (kot so artroza, protin, obolenja medvretenčnih ploščic) ter za podporno zdravljenje rakavih obolenj – tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov.

Njena uporaba je še posebej ugodna pri boleznih srca in ožilja (tudi pri arteriosklerozi), saj krepi srčno mišico, s čimer se ureja tudi krvni tlak, kar posledično zmanjšuje navale krvi v glavo, šumenje v ušesih, omotico … Ta čudovita rastlina pomaga urejati tudi neurejeno mesečno perilo in vpliva na zmanjšanje krvavitve v poporodnem obdobju. Predvsem pa bela omela pospešuje presnovo in krepi dejavnost žlez. Poskrbi za optimalno izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice.

Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni pritisk ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo na veliko proučujejo v znanstveni medicini in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj waldorfske pedagogike in biodinamičnega kmetovanja, je razvil metodo zdravljenja raka – terapijo z belo omelo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk.

Antropozofski pogled na belo omelo – zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Antropozofska medicina nas uči, da bela omela deluje na dušo – deluje rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme ter se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga bela omela, ki pripomore, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih se zgodi, da so celice preveč povezane s telesom, »jaz« se takrat identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve.

Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča in čisti. Naša čutila so usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša naprej ne more razvijati, ker bi se »zazemljila« in tako človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. Duši, ki je preveč navezana na materialno, bela omela, kot nezemeljska rastlina, lahko zelo pomaga.

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. To se začne, ko seme, ki je pravzaprav v obliki kličnih listov, pristane na drevesu. Omela ni drevo, je nekaj tujega. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla rastlina, pri njej ne ločimo, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Izgleda kot rastlina, ki zmeraj kali, le da v resnici raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, njen list je enoten in enostaven. Cel grm izgleda kot zloženka kalečih rastlin, ki ne napredujejo v rasti – kakor, da ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. Takšno obliko bela omela vzdržuje več let.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma, z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, določeni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi. Te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja ali marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki zrastejo pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikovalo v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiv in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semeni. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima bela omela zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje.

Ptiči, ki so zelo pomembni za razvoj bele omele, zobajo jagode, ki jih čez približno petnajst minut izločijo. Kar jim tekne zadržijo, kar izločijo, pa se nalepi na veje dreves. Lepljiva snov se posuši, s kličnimi listi pa se na videz dolgo ne zgodi nič. V naslednjem obdobju rasti požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom.

Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela, postane drevo debelejše. Bela omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. Rudolf Steiner opisuje belo omelo kot rastlino, ki je prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala, brez, da bi se kaj dosti spremenila.

Kako se bela omela razvija v toku leta? V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, kar se zgodi po celotni površini okroglega grma. Bela omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor, do junija. Med rastjo začne obračati poganjke v različne smeri, tako da so vsak dan drugače obrnjeni. To dela zaradi pospešene rasti in se nato oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je hkrati neodvisna od reda drugih rastlin.

Bela omela zelo diši. Kadar je veliko cvetnega prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi, so zeleni, tam, kjer rumenkasto cveti, pa so tudi listi rumeni. Takrat lahko grmičke med seboj razločimo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, to ni več mogoče.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka? Bela omela od svojega drevesa vedno nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost, oziroma živost, je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega pri lipi, se na primer zelo razlikuje od hrasta, ali jablane.

Bela omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji, na primer, najdemo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas za omele to ni značilno. Torej, z drugimi besedami, bela omela lahko to »organizacijo« drevesa prenese tudi v zdravljenje. Pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjamo s konstitucijo in karakteristikami posameznega človeka.

Antropozofski strokovnjaki pri izdelavi zdravil vzamejo poletni in zimski sok bele omele. Poletni sok je iztisnjen pred Janezovim. Zimski sok je iztisnjen pred januarjem, ko je rastlina pred cvetenjem ter je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi ter zacveti. Ta dva sokova nato »privedejo v odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila.

Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe«, predstavlja ta izčrpanost temelj za nastanek raka. Takrat se zgodi, da določen del telesa počne nekaj samostojno, izven harmonije z ostalimi deli telesa. Sile življenja tako padejo narazen. Nekje se oblikuje »organ«, tvorba, ki ni del nas.

Svojo prvotno harmonično organizacijo tako lahko okrepimo z belo omelo, ki preko svoje organizacije (bela omela centrirana na samo sebe) in svoje značilne rasti ustvari nase usmerjen notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost, katera se lahko prenese na človeka. Pri zdravem človeku je »jaz« prisoten v vsaki celici.

Omela tudi greje in daje toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni mogoče. V sosednji Avstriji ter v Nemčiji pa je to stalna antropozofska praksa.


ZANIMIVI RECEPTI ZA UPORABO BELE OMELE
 
  • Recept za pripravo čaja iz bele omele:

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku, saj med pripravo nikakor ne sme zavreti. Lističe bele omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6—10 ur. Nato pripravek precedimo in rahlo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, v kolikor ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena zaporedna uporaba čaja je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

  • Recept za pripravo tinkture iz bele omele:

Tudi tinkturo iz bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2—3x dnevno po 15 kapljic – pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni bolezni ter povišanem krvnem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dcl žganja s 55 % alkohola. Nato precedimo in hranimo na hladnem in temnem prostoru.

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on pinterest
Share on whatsapp
Share on email

PREVERI AKTUALNO
PONUDBO IZDELKOV

PREVERI PREOSTALE ZANIMIVE
ČLANKE

Ne zamudite ugodnosti

Prijavite se na novice in prejmite popust v višini 5€ na prvi nakup!

Prejmite obvestila o akcijah, novih člankih in mnogo več!