BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v nevzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi. Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha, in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navali krvi v glavo, šumenje v ušesih, omotica, neurejeno mesečno perilo, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju … Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike in biodinamičnega kmetovanja, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša naprej razvijati ne more, ker bi se »zazemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.

Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni drevo, je nekaj tujega. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki kali, le da raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino. Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele. Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše. Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta? V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka? Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta, ali jablane. Omela vzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj samostojno dela. Sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost. Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar