EKOLOŠKA KMETIJA
HIŠKA ZELIŠČ

Radovedna sem. Rada imam drevesa, zemljo. Včasih rešim majhno miš. In umaknem kačo, ki se greje na toplem cestišču. A rada hodim tudi po mestu in gledam velike okrašene hiše, ki so jih gradili ljudje, ki jih več ni. Ali pa so. Ne vem. Ko vidim metulja, vem, da več ni njegove gosenice.

Imam velike modre oči, vedno na široko odprte, saj z njimi vidim in slišim. Slišim tebe, prijateljica, slišim glasbo, ki prihaja od povsod, slišim pravljice, slišim čas, ki teče od kraljev naprej in nazaj, slišim dehtečo naravo, slišim sebe, kako oprezam, iščem namig. In ko ga najdem, se mi zjasni um. Spreleti me vse do kosti in potem stečem v življenje iz svojih skritih svetov. Takrat se prebudi moja divja narava, ki hoče kvišku, čeprav je še do nedavnega potuhnjena čepela nekje v globini in čakala, da se prebudim. Takrat stečem za sanjami, takrat znam zavreči zgodbe, brez katerih se mi je zdelo, da ne zmorem preživeti. Takrat se osvobodim, da lahko ljubim in se predam, da lahko najdem. Takrat lahko ustvarjam, saj sem odvrgla vse, kar so mi nadeli. In skozi tišino pridem tja, kjer sem nekoč že bila. Na svoje divje travnike.