Ob prehodu zime na pomlad v svetlem in spočitem gozdu zacvetijo tla. Ob vetrnicah, pasjem zobu, petelinčkih, jetrniku, vraničniku in lapuhu, cveti tudi pljučnik ali »zdravilna pljučnica«. Navadni pljučnik (latinsko ime Pulmonaria officinalis) je rahlo oščetinjena trajnica, ki jo z lahkoto prepoznamo zaradi belih madežev, ki so posuti po njenih podolgovatih in zašiljenih listih. Spada v družino srhkolistnic (Boraginaceae), tako kot boreč, gabez ipd. Razširjen je predvsem po svetlih in vlažnih listnatih gozdovih in gozdnih robovih. Uspeva po vsej Evropi.

Cveti marca in aprila. Cvetovi se v obliki socvetij pojavijo na 8—30 cm visokih, malo olistanih stebelcih, ki so poraščena z drobnimi dlačicami, oziroma žleznimi laski. Na vsakem steblu zraste do 5 manjših stebelnih listov. Cvetni nastavki so zasnovani že v zgodnji jeseni in tako pripravljeni preživijo zimo, zaščiteni z nekaj listi, ki odmrejo še preden rastlina zacveti. Ko se cvetovi odprejo, se njihova sprva rožnata barva, zaradi s staranjem pogojene spreminjajoče se pH vrednosti, spremeni v škrlatnomodro (sprememba iz kislega v bazično).

Ko rastlina odcveti, zrastejo pritlični listi, ki so veliko večji, kot tisti na cvetnem stebelcu. So dokaj grobi, dlakavi, ovalne ali srčaste oblike, ter posuti z značilnimi belimi pegami. Ko pljučnik povonjamo, opazimo, da ima prijeten, nežno travnat in komaj zaznaven vonj. Njegov okus je blag, trpek in nekoliko sluzast. Rastlino spomladi ali jeseni razmnožujemo s semeni, lahko pa tudi z delitvijo korenin in potaknjenci. V zdravilne namene nabiramo celotno cvetočo zel. V marcu sprva nabiramo cvetove, kasneje v maju in v začetku junija pa tudi liste. Korenine se ne uporabljajo.

Navadni pljučnik je zdravilna rastlina, bogata z dobrodejnimi učinkovinami, kot so kremenčeva kislina, rudninske soli, saponini, flavonoidi, askorbinska kislina (vitamin C), smole in čreslovine. Pljučnik uporabljamo po potrebi, nikakor pa naj to ne bo naš dnevni čaj. V manjših količinah vsebuje pirolizidinske alkaloide, zato je priporočljiva le kratkotrajna uporaba v obliki kure za lajšanje težav z dihali.

Čaj pljučnika je učinkovit pri vnetjih želodca in prebavil, ob zasluzenosti in vnetju dihalnih poti, ob vnetju ustne sluznice, pri suhem kašlju, hripavosti ter pljučnih boleznih, kot so pljučnica, bronhitis, astma in tudi tuberkuloza. Prav tako nam bo skodelica toplega čaja »zdravilne pljučnice« dobro dela ob prehladu in gripi, saj pljučnik deluje protivirusno in protivnetno. Zdravilne učinkovine v njem pripomorejo k rahljanju in redčenju sluzi v dihalih ter blažijo draženje sluznice. Pomagajo pri dražečem kašlju in olajšajo izkašljevanje.

Za pripravo čaja posušeno zelišče prelijemo z vrelo vodo, pustimo 10 minut, nato pa poparek precedimo in osladimo z medom. Čaj pijemo dva do trikrat na dan ali po požirkih preko dneva. Ob težavah z vnetjem ustne sluznice, dražečem občutku v dihalih, pri bolečinah v grlu ali ob hripavosti, lahko čaj tudi grgramo in žvrkljamo. Pljučnikov čaj ima rahlo trpek okus. Dodajamo ga lahko tudi v zdravilne čajne mešanice za podporo dihal, na primer skupaj z ozkolistnim trpotcem, koprivo, trobenticami, slezom … Seveda pa za zdravljenje težav z dihali lahko uporabimo tudi tinkturo pljučnika, ki jo jemljemo trikrat dnevno po 15, do največ 30 kapljic.

Pljučnik je cenil tudi velik poznavalec zdravilnih rastlin – nemški duhovnik Sebastian Kneipp, ki ga je poleg omenjene uporabe svetoval tudi pri vnetju vratu in krvavem urinu. V starih antičnih botaničnih spisih pa te izjemne zdravilne rastline še ni moč najti. Prva ga je opisala sv. Hildegarda, iz časa okoli leta 1600 pa ga v literaturi najdemo pod imenom »mleko sv. Marije«, saj bi naj po ljudskem verovanju blede lise na njegovih listih nastale takrat, ko je nanje kapljalo Marijino mleko. Listi pljučnika po obliki spominjajo na pljučna krila in od tod tudi izvira njegovo ime ter uporaba pljučnika za pljučne bolezni.

Ker se pljučnik suši zelo počasi in rad potemni, moramo biti izjemno pozorni kako rastlino posušimo, da pri sušenju ohrani lepo zeleno barvo – sicer se izgubi tudi njena učinkovitost. Priporočljivo ga je posušiti čim hitreje, nad kakšno toplo krušno pečjo ali v sušilnikih pri nizki temperaturi, ki naj se giblje okrog 30—40 °C. Preden ga shranimo, mora biti popolnoma suh, saj ga drugače hitro napade plesen.

ZANIMIVI RECEPTI ZA UPORABO PLJUČNIKA

• Zdravilno pljučnikovo vino po receptu sv. Hildegarde:

Za pripravo potrebujemo 30 g suhega ali 50 g svežega pljučnika, ki ga 8 minut kuhamo v litru vina. Nato vse skupaj precedimo in vino nalijemo v temno steklenico, ki jo hranimo v hladilniku. Šilce vina, ki mora biti sobne temperature, popijemo zjutraj na tešče in pred vsakim obrokom. Pomaga pri pljučnih težavah ter krepi dihala in dihalne poti.

• Recept za dobrodejen sirup, ki pomirja kašelj:

Skuhamo zelo močan pljučnikov čaj, ga precedimo in mu primešamo veliko medu (približno 1/3 količine medu na količino čaja, na primer 170 ml medu na 500 ml čaja). Sirup jemljemo po žličkah ob dražečem kašlju. Sirup si pripravimo sproti, po potrebi ali ob težavah. Hranimo ga v hladilniku (do nekaj dni).

• Blažilni čaj, ki ga pijemo pri bronhitisu:

Za pripravo čaja potrebujemo žlico suhega pljučnika, žlico posušenega trpotca, žlico preslice in žlico kopriv. Zelišča stresemo v liter vrele vode in po desetih minutah precedimo. Čaj popijemo oslajen z medom, več skodelic dnevno.

• Recept za pljučni čaj, ki krepi dihala:

Za pripravo čajne mešanice v enakih deležih pomešamo pljučnik, list sleza, lipo, bezeg, islandski lišaj, sladki komarček in trobentico. Na skodelico vrele vode dodamo žličko zeliščne mešanice, po 10 minutah precedimo in malo ohladimo. Nato dodamo še med in limonin sok ter ob težavah z dihali popijemo nekaj skodelic čaja dnevno.