Pomisli, koliko kozmetike (gelov, krem, lakov, pen, past), čistil in detergentov vidiš danes na policah v trgovini in roko na srce, koliko vsega (nepotrebnega) uporabljaš tudi doma!

Čeprav služi koža kot pregrada in zaščita našega telesa pred zunanjim svetom, je vendarle prepustna. Snovi, s katerimi prihaja v stik, prehajajo v njeno notranjost, oziroma se vanjo absorbirajo. Nekatere v manjši meri, druge v večji, prehajajo v kri, ta pa jih potem raznaša do jeter, ledvic in drugih telesnih organov. Snovi lahko skozi kožo prehajajo na tri glavne načine: transcelularno (skozi celice povrhnjice), intracelularno (skozi lipidni matriks) ter preko lasnih ali dlačnih foliklov, znojnic in lojnic.

V maščobah topne snovi ali lipofilne snovi skozi različne plasti kože prehajajo lažje, kakor hidrofilne snovi, oziroma tiste snovi, ki so topne v vodi. Kot boste tudi sami opazili, če boste prebrali deklaracije izdelkov, je voda osnovna sestavina večine kozmetičnih izdelkov. Seveda pa le ti vsebujejo tudi kemične snovi. Med te umetne dodatke poleg dišav in barvil spadajo tudi konzervansi, ki podaljšujejo obstojnost kozmetike; snovi ki kožo napnejo; snovi, ki omogočajo boljše prodiranje sestavin v kožo; mehčala, kot je na primer parafin; in podobno.

V največji meri se v kožo absorbirajo konzervansi. V kozmetični industriji se uporablja preko 50 različnih konzervansov, katerim so določene zgornje, še varne in dovoljene meje pri uporabi. Ob tem pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da smo enakim kemikalijam iz različnih virov v celotnem gospodinjstvu izpostavljeni večkrat – iz različnih izdelkov, ki jih redno in hkrati uporabljamo vsak dan. Zato se moramo zamisliti, ali je ob hkratni uporabi tovrstnih izdelkov določena snov še vedno v varnih mejah, ki ne pomeni tveganja za zdravje.

Ena izmed skupin konzervansov so parabeni. Parabeni so eni izmed motilcev hormonskega ravnovesja v telesu in so pogosto prisotni v kozmetičnih izdelkih. Sposobni so posnemati spolni hormon estrogen. Konstantno povišana raven estrogena v telesu pa poveča možnost za nastanek raka dojk. Sicer industrija kozmetike zatrjuje, da je potrebna določena količina neke snovi, da postane škodljiva, vendar so hormonski motilci škodljivi v vseh, še tako majhnih količinah.

Konzervansi lahko kožo tudi dražijo. Takšen je recimo alergen triklosan, ki pogosto povzroča kožne alergije. V kozmetični industriji se uporablja za preprečevanje razvoja bakterij v kremah. Dodajajo ga tudi v ustne vode, dezodorante, dezinfekcijska mila … Triklosan je nevaren pesticid, ki se mu izogibamo v pridelavi hrane, oziroma v kmetijstvu, obenem pa ga (nevede) uporabljamo za svojo intimno nego.

Umetni konzervansi pa niso edine snovi, ki podaljšujejo obstojnost kozmetičnih izdelkov in krem. Pomembno je, da poznamo tudi naravne načine za podaljšanje obstojnosti kozmetike in antioksidanti so ena izmed možnosti, kako to doseči. Antioksidanti so čudovita oblika naravnih konzervansov, za katere ne velja le, da so neškodljivi, temveč tudi, da na naše telo delujejo zelo dobrodejno. Dobro poznan antioksidant je vitamin E, ki ga vsebujejo naravna rastlinska olja.

Kozmetični izdelki, ki vsebujejo kvalitetna ekološka olja, so obstojni dlje kot tisti, ki so narejeni pretežno na osnovi vode. Izdelki, ki so narejeni na osnovi vode, so brez konzervansov in antioksidantov obstojni le kak teden. Naravna, hladno stiskana olja, ki jih najdemo v kvalitetni ekološki kozmetiki, so dražja, zato jih v klasičnih kozmetičnih izdelkih nadomestijo s cenejšimi sintetičnimi antioksidanti. Označujejo jih s kraticami EDTA, BDHA in BHT.

Ekološka in hladno stiskana olja so zaradi visoke vsebnosti antioksidantov torej močni naravni konzervansi. Saj veste, da lahko z njimi pridobivamo tudi rastlinske, oziroma zeliščne izvlečke ali macerate (recimo šentjanževo, ognjičevo, smiljevo … olje), ki so lahko obstojni tudi do več let. Še bolj obstojni kot oljni, pa so alkoholni izvlečki, ki tudi brez vseh konzervansov svojo obstojnost ohranijo še dolga leta. Največja moč narave pa se skriva v eteričnih oljih. Le nekaj kapljic pravega eteričnega olja, ki ga dodamo manj obstojnim substancam, lahko deluje močneje kot marsikatero protimikrobno, oziroma dezinfekcijsko sredstvo.

Umetni konzervansi pa niso edina škodljiva snov, ki jo najdemo v kozmetiki. Pogosto prihaja tudi do prekomerne kontaminacije kozmetičnih izdelkov s ftalati. To so mehčala za plastiko, ki služijo kot topila v lakih za nohte. Skrb vzbujajoča je tudi prisotnost težkih kovin v ličilih. Velike količine sredstev za penjenje, ki dražijo kožo, na primer natrijev lavril sulfat, se nahajajo tudi v nekaterih »naravnih« milih, če so ta narejena iz kupljenih, v naprej pripravljenih osnov za mila, ki vsebujejo tovrstne umetne penilce. Čeprav je uporaba formaldehida v kozmetiki prepovedana, se tudi ta pod različnimi kemijskimi imeni še vedno skriva v kozmetičnih sestavinah ter se ob nanosu sprošča v kožo.

Če želimo vse te umetne sestavine v kremah in ostalih kozmetičnih izdelkih čim hitreje in učinkoviteje spraviti v kožo, je potrebno kožo najprej narediti bolj prepustno. To pomeni, da moramo razbiti njeno naravno zaščito, ali kožno bariero. Za to se v klasični kozmetiki uporabljajo močni pospeševalci vpijanja, ki jih prepoznamo pod oznakami PEG (polietilen glikol PEG-1, PEG-2, PEG-12 …). Pri tem se moramo seveda vprašati, kaj se po nanosu teh izdelkov dogaja z našo na ta način odprto kožo, ko pomivamo posodo, čistimo z raznimi čistili in preko opravljanja čisto običajnih vsakdanjih obveznosti na različne načine vase vpijamo vse mogoče snovi iz okolice, ki skozi kožo s podrto kožno bariero še hitreje preidejo v naše telo.

Veliko kozmetičnih izdelkov vsebuje tudi naftne derivate, ki so sicer naravnega izvora, vendar so za uporabo na koži nesprejemljivi. To so parafini, mikrokristalinski vosek, mineralna olja in vazelin. Te sestavine najdemo celo v otroški kozmetiki. To niso koži prijazne snovi. Veliko bolje je, da nanjo nanašamo hladno stiskana naravna olja. Če naravna olja pravilno izberemo glede na tip svoje kože, potem ta kože ne mašijo in ne preprečujejo njenega normalnega delovanja, temveč ji pustijo dihati ter jo hkrati nahranijo in negujejo.

Prednost naravnih hladno stiskanih olj je v tem, da imajo, tako kompleksna in celovita, kot v osnovi so, veliko močnejši in ustreznejši učinek kot neka posamična učinkovina, ki bi jo iz njih lahko izolirali. Vse naravne sestavine olj delujejo sinergijsko. Seveda pa naravno ne pomeni avtomatsko tudi varno. Če sestavine, torej rastline in s tem njihovi deli, iz katerih olja in druge rastlinske izvlečke pridobivamo, ne rastejo v kontroliranem okolju, potem ne moremo zagotovo vedeti, na kakšnih tleh so bile gojene, ali so bili za pridelavo teh rastlin uporabljeni pesticidi in umetna gnojila, ali so rastle v bližini tovarn, avtocest ipd.

Zato se vedno prepričajmo, da na kožo nanašamo samo kvalitetna in ekološka hladno stiskana olja, pridobljena iz rastlin, ki rastejo v varnem in kontroliranem okolju, ki je zaščiteno z ekološkim certifikatom. Le tako smo lahko z gotovostjo prepričani, kaj nanašamo na svojo kožo, ter da koži privoščimo le najboljšo in najbolj varno nego, ki nam jo lahko nudi in zagotovi le ekološka kozmetika.

Še ena sestavina naravnih krem, ki je za večino proizvajalcev kozmetike neizogibna, je glicerin. Zanj iz običajne kozmetične deklaracije ne moremo ugotoviti ali je živalskega izvora ali rastlinskega, lahko je tudi sintetičen, včasih celo gensko modificiran, nikakor pa ne vemo, ali je ekološki. Proizvajalci teh detajlov namreč niso dolžni navajati. Nastane kot stranski produkt ob stiku maščob z bazičnimi snovmi. Je vrsta alkohola, ki kožo trenutno in kratkoročno vlaži ter mehča, dolgoročno pa jo izsušuje. Sama se mu v kozmetičnih izdelkih raje izogibam.

Glicerin zaradi kemijske reakcije, ki poteče med rastlinskimi olji ali masli ter bazično raztopino natrijevega hidroksida, po naravnem postopku nastane tudi pri proizvodnji naših mil. Tega glicerina iz mil ne odstranjujem, saj je med umivanjem na koži premalo časa, da bi ga ta lahko vpila, njegov mehčalni učinek pa je v mojih milih dobrodošel. Seveda je ta glicerin rastlinskega izvora in ekološki.

Zakonodaja zgolj ohlapno definira, kaj naravna kozmetika pravzaprav je. Zato se moramo tukaj opreti na lastno presojo in ozaveščenost ter na razne certifikate, ki dokazujejo, da je izdelek naraven ali celo ekološki. Kozmetična industrija označuje sestavine v kozmetiki na način, da še strokovnjaki ne morejo z gotovostjo trditi, kaj natančno je v določenih izdelkih. Zato smo velikokrat prepričani, da kupujemo naravno kozmetiko, v resnici pa je naravnih sestavin v določenem izdelku lahko zelo majhen delež. Ohlapen zakon omogoča označevanje »naravna kozmetika« tudi za tiste izdelke, v katerih je le nekaj odstotkov naravnih sestavin, pa še za te ni nujno, da so res čiste in ekološke.

Tukaj so nam v pomoč certifikati, ki jih po strogo določenih standardih za naravno in ekološko kozmetiko pripravljajo, dodeljujejo in kontrolirajo različne institucije (IKC UM, KON-CERT ipd.). Ti standardi predpisujejo, da izdelki ne smejo vsebovati nekaterih sestavin kot so parafini ali silikoni, da kozmetične sestavine ne smejo biti kemijsko spremenjene na določene načine, da izdelki ne smejo vsebovati gensko spremenjenih sestavin, nanomateriala, oziroma nanodelcev ipd. Na tem mestu bi želela opozoriti tudi na to, da ekološka kozmetika in naravna kozmetika ni eno in isto – certificirana ekološka kozmetika zagotavlja veliko višji in strožji standard.

Na trgu se pojavljajo vedno novi privlačni izdelki s čudežnimi učinki, ki nam jih ponuja nanotehnologija. Prisotna je predvsem pri kremah za sončenje ter v kremah proti staranju … Pri nanotehnologiji gre za to, da delce raznih kozmetičnih učinkovin razbijemo do take velikosti, da le ti lahko hitro in brez ovir prehajajo v kožo ter prodirajo v celice. Vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja pa je, kaj se zgodi, ko ta tuja snov pride v celico ali celo preide v celično jedro. Ob tem se lahko prebudijo t. i. speči geni – to so geni, ki lahko ob določenem dražljaju v skrajnem primeru sprožijo tudi nastanek rakavih celic. Seveda bodo nekateri strokovnjaki zanikali, da je kaj takega mogoče.

V fazi raziskovanja so tudi možnosti, kako vplivati na celice kožnih plasti, da bi preko njihove manipulacije prišli do lepšega izgleda kože. Skozi te raziskave se iščejo možnosti, kako pospešiti nastanek kolagena, elastina, glikoproteinov in ustvariti t. i. »medcelični cement«, ki zapolnjuje prostor med celicami ter jim nudi oporo, da bi se na ta način povečala napetost kože.

Človeška koža je edinstven ter kompleksen sistem in s poseganjem vanjo lahko bistveno vplivamo na celoten človeški organizem. Zaradi tega je dobro, da se zavedamo, da delovanja številnih kozmetičnih sestavin in njihovih kemičnih vplivov na naše telo še vedno ne poznamo dobro. Ekološka kozmetika je moj način razmišljanja o negi kože. Prav tako ekološka (beri: biodinamična) vzgoja rastlin. Rastlinska masla in olja, ki jih izberem in uporabim v svojih izdelkih, imajo uraden ekološki certifikat ter so pridobljena iz semen in sadežev, ki so dozoreli pod vplivom sonca in zemlje, v svojem naravnem okolju.

Rastlinski izvlečki vsebujejo veliko nakopičene življenjske energije, ki jo prenašajo tudi na našo kožo, kadar jih uporabljamo v njihovi najpristnejši obliki, brez termične obdelave – torej hladno stiskana olja. V njih se kopiči veliko maščobnih kislin, mineralov, vitaminov in naravnih antioksidantov, ki blagodejno delujejo tudi na našo kožo. Prav tako pa so ta čudovita ekološka olja prinašalci nečesa višjega, nečesa »izza« zaznavnega. So tihi zapisi izjemnih prikritih moči rastlin, kajti vse rastline pač ne rastejo v idealnih in najlažjih pogojih.

Tako bo delovanje olja iz plodov drevesa, oziroma rastline, ki uspeva na primer v suhih predelih Afrike in je našla svoj sistem kopičenja vlage ter prilagajanja na zelo ekstremne razmere, na koži drugačno od olja drevesa ali rastline, ki raste v bolj prijaznem okolju. To nikakor ne postavlja vprašanja, katero olje je boljše, ampak le nakazuje smer razmišljanja o tem, kdaj in za kakšen tip kože ter za katere težave s kožo uporabiti katera olja, ter zakaj so le ekološka hladno stiskana rastlinska olja in masla edina vredna uporabe – tako v prehrani kot tudi pri oskrbi in negi kože.

Ne gre le za to, da je olje ali maščoba v naravnih kozmetičnih izdelkih naravna. Obljubljeno nam je lahko, da je določeno olje »naravno« pa to še ne pomeni, da ne vsebuje pesticidov, v kolikor ni ekološko certificirano in redno kontrolirano. Gre torej tudi zato, koliko so ekološka olja čista, živa in kaj lahko od njih dobiš preko vanje vtisnjene moči, ali »informacije« naravno rastočih rastlin, iz katerih so pridobljena.

Sem mnenja, da za dostojno, nežno in učinkovito nego kože ne potrebujemo ničesar več, kot so izbrana hladno stiskana ekološka olja, ki so skupaj z naravnimi hidrolati in pravimi eteričnimi olji povezana v bogate kreme, ki jih nanašamo na tonificirano in očiščeno kožo. Merljivi učinki tovrstne nege, ki nam jo nudi ekološka kozmetika, so vidni na daljši rok, a so zagotovljeni. Od takšne nege koža tudi ne postane odvisna, saj uporabljen izdelek ne opravlja nalog namesto kože, zato kože tudi ne »poleni«, oziroma ne poruši njenega naravnega delovanja. Rastlinska olja in masla spodbujajo naravno delovanje kože, ohranjajo njeno ravnovesje ter krepijo njene obrambne in zaščitne funkcije.