Konec 18. stoletja je bil islandski lišaj (latinsko ime Cetraria islandica) eno modernejših in zelo uporabljanih zdravilnih zelišč. Prvi so ga za zdravljenje uporabljali na Islandiji in od tod izhaja tudi njegovo ime. Na severu Evrope so ga nekoč uporabljali tudi v prehrani, kot sestavino za pripravo močnika, mletega pa so dodajali tudi moki za kruh.

Še danes islandski lišaj uporabljamo kot pomoč pri zdravljenju pljučnih obolenj in kot krepčilni tonik po težkih boleznih. Njegov dobro poznan antibiotični učinek je že pred časom pritegnil pozornost znanstvene stroke, ki ga je zaradi tega začela bolj ceniti. Njegovo učinkovitost so primerjali celo s penicilinom, na želatini iz alg agar-agar, so z njim v laboratorijih zavirali rast bakterij in tako že v preteklosti dokazovali trditve o zdravilni moči islandskega lišaja. Tudi v ljudskem zdravilstvu zelo radi posežemo po njem, predvsem po pastilah za žvečenje z dodatkom islandskega lišaja, kadar nas mučijo glasilke, hripavost ali kašelj.

Kot pri večini zdravilnih rastlin in zelišč, je tudi pri islandskem lišaju njegova kurativna uporaba omejena na približno tri tedne. Če bi ga jemali v prevelikih količinah, bi nam lahko razdražil želodec in črevesje, čeprav v manjših količinah sluznicam želodca in črevesja zaradi sluzi in grenčin, ki jih vsebuje, zelo godi. Sluzi, ki jih je v islandskem lišaju nad 50 %, zelo blagodejno delujejo tako na sluznico v ustih in žrelu, kot tudi na sluznico v prebavilih. Sluzi islandskega lišaja blažijo tudi kašelj, saj zaščitijo sluznico pred draženjem, lišajne kisline, ki jih vsebuje, pa delujejo močno protivnetno, antibiotično in protimikrobno (uničujejo bakterije, viruse in glivice).

Že v starih časih so islandski lišaj uporabljali za zdravljenje obolenj dihal, tudi pri hujših oblikah pljučnih bolezni (kot je na primer tuberkuloza) ter za lajšanje bolezni prebavil. Njegova uporaba je uspešna pri zdravljenju bronhitisa, kašlja, oslovskega kašlja, zasluzenja v pljučih in dihalnih poteh; odstranjuje, oziroma mehča pa tudi trdovratne, trde sluzi in pomaga pri njihovem izločanju iz našega telesa. Grenčine v islandskem lišaju pospešujejo presnovo in krepijo organizem. Grenke kisline islandskega lišaja so ene izmed njegovih najpomembnejših zdravilnih učinkovin.

Njegove analeptične (poživljajoče, krepčilne) lastnosti so pomembne predvsem za pljučne bolnike, ki jim je zaradi izčrpanosti od bolezni upadla moč, pa tudi na splošno je uporaba islandskega lišaja koristna za krepitev moči organizma med težkimi boleznimi in po njih, pri izgubah krvi in slabokrvnosti (vsebuje namreč tudi vitamin B12). Uživanje pripravkov iz islandskega lišaja bo k boljšemu počutju pripomoglo pri okrevanju ob nalezljivih boleznih, dobrodejen učinek pa bo imel tudi za bolnike, ki trpijo za sladkorno boleznijo.

Islandski lišaj uravnavajoče učinkuje na želodčno kislino, kar pomeni, da ga uživamo takrat, ko je imamo preveč, pa tudi, kadar imamo kisline premalo. Normalizira izločanje žolča, uporabimo pa ga lahko tudi ob driskah, ali ob zaprtju, saj pomaga urejati prebavo in blaži vnetje prebavil. Ponekod islandski lišaj zmeljejo v prah in z njim posipajo rane. Vsebuje namreč veliko joda. Dodajamo ga tudi čajnim mešanicam za pospeševanje izločanja mleka pri doječih mamicah. V ljudski medicini se pri golšavosti uporabljajo tudi v čaj namočeni obkladki z islandskim lišajem.

Islandski lišaj zelo cenijo tudi jeleni (ne le severni), ki se radi pasejo med resjem in mahovjem, kjer lišaj raste. Najdemo ga skoraj po vsej severni polobli po grmičevju, v redkih, svetlih ali iglastih gozdovih ter na pobočjih v višjih legah, tudi nad gozdno mejo. Najbolj je razširjen v tundrah severne Evrope in Azije. Raste na tleh, v obliki gostih, pri nas pa običajno bolj redkih, blazinic. Nabiramo ga od konca maja do septembra, ob lepem in suhem vremenu.

Islandski lišaj ni klasično razčlenjen na korenino, steblo in liste, temveč raste v obliki steljke, kakšnih 10 cm visoke listnate tvorbe, ki je s kratkimi nitkastimi nepravilnimi koreninicami pritrjena na podlago. Lišaj je simbiotski organizem alge in glive. Uvrščamo ga v družino parmelijevk (Parmeliaceae). Mesece dolgo se lahko prehranjuje samo z vodo, ki jo dobi iz zraka. Po svoji zgornji strani je olivno zelene barve in usnjate strukture, če je otrdel zaradi pomanjkanja vlage, pa lahko postane tudi rdečkasto-rjav. Na svoji spodnji strani pa je sivkasto bele barve, z vidnimi drobnimi vdolbinicami. Njegov vonj je izrazito zemeljski, rahlo zatohel, okus pa je grenak, sluzast in plehek.

Ko ga poberemo, ga moramo dobro sprati in očistiti vseh nečistoč. To naredimo tako, da ga zelo na hitro operemo v čisti in mrzli vodi ter to ponovimo vsaj petkrat. Nato ga drobno narežemo in čimprej posušimo. Za čaj ga pripravimo tako, da ga čez noč namočimo v mrzli vodi in nato odcedimo. Čez odcejeno drogo lahko kasneje ponovno nalijemo svežo vodo, pustimo stati nekaj ur, nato pa segrevamo do vretja in precedimo. Čaj pijemo topel ali ohlajen, praviloma neslajen, po požirkih čez cel dan. Pri pripravi čajnega prelitka z vrelo vodo, mu lahko dodamo tudi plod sladkega komarčka, timijan in korenino sladkega korena (ta mešanica je zelo učinkovita predvsem kot podporno zdravljenje pri bronhitisu).

ZANIMIVI RECEPTI ZA UPORABO ISLANDSKEGA LIŠAJA

• Recept za zeliščno mešanico za pljučni čaj:

Za pripravo čajne mešanice v enakih delih zmešamo islandski lišaj, korenino sladkega korena, korenino sleza in pljučnik. Zelišča med seboj dobro premešamo in jih hranimo v neprodušno zaprti posodi na hladnem in temnem prostoru. Za pripravo čaja 1—2 žlički zeliščne mešanice prelijemo z 250 ml hladne vode in pustimo stati 8 ur. Nato čaj pogrejemo, odcedimo in pijemo ob hripavosti, kašlju in bolečinah v prsnem košu.

• Recept za zdravilni sirup proti kašlju:

Za pripravo sirupa za pomirjanje kašlja v 5 dcl vode približno 1—2 uri zelo počasi kuhamo 50 g islandskega lišaja. Nato kuhano tekočino odstavimo in precedimo. Ko se ohladi, sirupu dodamo nekaj medu ter ga prelijemo v čisto stekleničko, ki jo dobro zapremo in shranimo na hladnem in temnem mestu. Sirup jemljemo ob dražečem kašlju – po žličkah, večkrat dnevno.

• Recept za zeliščni čaj za pomirjanje kašlja:

Čaj pripravimo tako, da islandski lišaj in korenino sleza čez noč namočimo v mrzli vodi (po 1 čajno žličko obeh zelišč v 250 ml vode). Zjutraj tekočino precedimo, nežno pogrejemo, dodamo žličko medu in počasi popijemo.

• Recept za zdravilni čaj za spodbujanje apetita:

Čaj pripravimo tako, da 2 g islandskega lišaja prelijemo z 2 dcl vrele vode in po petnajstih minutah precedimo. V tem pripravku se bodo izlužile pretežno grenčine, ki spodbujajoče delujejo na izločanje prebavnih sokov in krepijo tek.