Iz temno zelene rozete, ki kar od poletja do aprila navidezno miruje nad zemljo, prične v aprilu svojo eksplozivno in bujno rast divja ščetica (latinsko ime Dipsacus sylvestris).

Divja ščetica je v svetu zelišč vedno bolj iskana in priljubljena rastlina. V zadnjem času jo iščejo ljudje, ki so okuženi z lymsko boreliozo, katero povzroča bakterija borelija (Borrelia burgdorferi), ki jo prenašajo klopi, v določenih primerih pa tudi komarji, obadi in ostali insekti. Vendar njena uporaba ni omejena zgolj na to. Ta visoka, trdna, pokončna in nenavadna rastlina se uporablja tudi za nego razpokane kože, vplivala pa bi naj tudi na celjenje zlomov in natrganih mišic. Tudi na jetra in ledvice ima močan pozitiven učinek.

Njena azijska različica Xu Duan (Dipsacus asperoides) je po celem svetu poznana rastlina, ki ima močno celilno delovanje na natrgane mišice, rane, zlome, podpira jetra in ledvice, spodbuja cirkulacijo krvi, deluje proti izčrpanosti, šibkosti, pomaga pri bolečinah v hrbtu, kolenih, pri otrdelih sklepih in nestabilnih sklepih, šibkih nogah, zaustavlja premočne krvavitve. Že njeno ime (Xu – dokončati, obnoviti in Duan – zlom) se prevaja kot »celi, kar je zlomljeno«. Uživa se jo v obliki 20-minutnih prevretkov iz korenine.

Divja ščetica je dvoletna rastlina. V prvem letu naredi počasi rastočo listno rozeto iz katere v drugem letu odločno požene v višave. Temeljni oz. rozetni listi so gubasti, z zelo svetlo, bodičasto, spodaj izbočeno glavno žilo, bodičasti so tudi na površini. Ti bazni listi odmrejo kmalu, ko se rastlina prične dvigovati.

Ko v zreli in pozni pomladi opazuješ divjo ščetico, te prevzame njena svetla, močna, sočna in bujna rast. Ko se rastlina dviguje iz rozete, tvori močno, visoko in votlo steblo z vzdolžnimi robovi, ki so posuti s kljukastimi trni. Iz stebla parno izraščajo veliki, dokaj grobi, na površini in na glavni listni žili spodaj trnati listi, kasneje pa od tam izraščajo tudi stranski, pecljati poganjki.

Nasproti ležeča si lista sta okoli stebla povezana med seboj in formirata »skodelico«, v katero stekata deževnica in rosa (ta tekočina naj bi po ljudskih pripovedih celila »zlomljenega duha«). Ta nežno grenka tekočina s sladkastim priokusom, ostaja v teh listnih skodelicah vse do poletja, ko divja ščetica prične s svojim nenavadnim cvetenjem.

Ščetinasta, jajčasto oblikovana cvetna glavica je lahko dolga preko 10 cm in spominja na okroglo ščetko. Pojavi se na koncu vsakega stebla. Cvetovi so vijoličnih odtenkov, odpirajo se v krogih od sredine navzgor in navzdol. Pod cvetnimi glavicami so ostri, suličasti listi, ki segajo preko cvetne glavice. Cveti od julija do septembra ali oktobra. Rastlina po cvetenju zasemeni in odmre.

Divja ščetica spada v družino ščetičevk (Dipsacaceae), kamor sodijo tudi naše bolj poznane travniške rastline: grabljišče, obloglavka, izjevka, objed in grintavec. Pri nas najdemo še dve vrsti ščetice, to sta deljenolistna ščetica (Dipsacus laciniatus) in dlakavo listna ščetica (Dipsacus pilosus). Deljenolistna ščetica, ki je po rasti zelo podobna divji ščetici, cveti od julija do septembra. Cvetovi so bele barve. Nasproti sedeči listi so veliko večji in mehkejši, kot pri divji ščetici. Listi so na glavni žili spodaj bodičasti, spodnja stran lista je močno žilnata in v celoti prekrita z grobimi dlačicami. Zgornja stran ni tako močno poraščena, a še vedno groba. Rob lista je neenakomerno in topo nazobčan.

Njeno ime »ščetica« izvira iz začetkov predilstva, saj so z njenimi otrdelimi, bodičastimi socvetji česali predivo in blago. V 19. stoletju so jo tudi gojili kot industrijsko rastlino.

Že davno pa jo je poznala tudi ljudska medicina. Z njo so zdravili presnovne bolezni, artritis, artrozo, putiko, uporabljali so jo za odvajanje seča, pospeševanje potenja in spodbujanje prebave. Tudi po TKM divja ščetica pospešuje presnovo in razgiba energijo oči. Krog njenega delovanja so ledvica in jetra. Ker je grenkega okusa, učinkuje odvajalno, razstrupljevalno, razgiba kri in zavira vnetja.

Za uporabo je primerna prvo-letna korenina, ki jo izkopljemo v času mirovanja, to je pozno jeseni, še bolje pa zgodaj spomladi, marca, ko nakopičena energija v korenini že nabira moči za svoj zagon.

V današnjem času nam je uporabo divje ščetice najbolj približal dr. Wolf-Dieter Storl, ki je z njo pozdravil boreliozo, s katero se je okužil, kar je podrobno opisal v njegovi knjigi o naravnem zdravljenju lymske borelioze (Healing Lyme Disease Naturally). Po izkušnjah avtorja te knjige, v boju proti okužbi z bakterijo borelije, katere posledica je lymska borelioza, učinkuje tinktura divje ščetice.

Po njegovem nasvetu se jemlje največ eno žlico tinkture divje ščetice tri krat na dan. Količina je odvisna od posameznika in njegove reakcije, saj kot pravi, je to odvisno od človeka do človeka, kajti ni standardiziranih ljudi. Tinkturo se užije pol ure pred jedjo, malo se jo podrži še v ustih. Kura traja tri mesece.

Nato, pravi, je potrebno še eno leto ob polni luni jemati tinkturo še tri dni vsak mesec, da se prepreči razvoj bakterij. Kot piše v knjigi, se borelija razmnožuje na 28 dni, v luninem ciklu. Odmerjanje, pravi, naj bo prilagojeno telesni zgradbi, duševnosti, starosti, teži ipd. Kdor ne prenaša alkohola, lahko užije čaj (prevretek) iz korenine in prežveči tudi usedlino.

Dr. Storl piše, da je za uspešno zdravljenje lymske borelioze potrebno umiriti telo in duha in prisluhniti svojim odzivom na zdravilo. Opustiti je potrebno slabe razvade, kot so kava, alkohol, sladkor, meso, skratka premisliti je potrebno o zdravem načinu prehranjevanja in se tega tudi držati. Prav tako je potrebno popiti veliko tekočine, očiščevalnih čajev in vsaj dvakrat tedensko uživati v solni kopeli, savni, da se telesne tekočine čim temeljiteje prečiščujejo. Priporočljivo je, da hkrati z jemanjem tinkture divje ščetice za učinkovitejše uničevanje bakterij jemljemo tudi tinkturo mačjega kremplja, ki deluje kot naravni antibiotik, za več moči in boljše počutje pa jemljemo tinkturo japonskega dresnika, ki vsebuje veliko resveratrola.

Tinktura divje ščetice je uporabna tudi pri zlomih in popokani koži v obliki obkladkov.

Divja ščetica je zelo zanimiva zdravilna rastlina z izjemnimi lastnostmi in močjo, zaradi česar sem jo tudi izbrala za temo svoje diplomske raziskovalne naloge, ki sem jo po 4-letnem raziskovanju divje ščetice napisala pod okriljem Sekcije za naravoslovje na antropozofskem inštitutu Goetheanum v Dornachu. Če te zanima več o tej čudoviti rastlini, me kontaktiraj.

ZANIMIVI RECEPTI ZA UPORABO DIVJE ŠČETICE

• Recept za pripravo tinkture iz divje ščetice:

100 g očiščenih, narezanih in posušenih korenin divje ščetice prelijemo s 500 ml 50 % alkohola (najboljše je domače žganje). Vse skupaj dobro premešamo in pustimo stati tri tedne v dobro zaprti stekleni posodi ali kozarcu za vlaganje. Vmes mešanico večkrat pretresemo. Po tem času tinkturo precedimo, nalijemo v temno stekleničko in uživamo 15—30 kapljic trikrat dnevno ob težavah z artritisom, za jemanje v primeru borelioze pa po spodnjih navodilih.

• Recept za 3-mesečno zdravilno kuro proti boreliozi z divjo ščetico:

V obdobju treh mesecev vsak dan trikrat dnevno vzamemo po eno žličko tinkture divje ščetice. Tinkturo jemljemo pol ure pred obroki in jo vsakič najprej požvrkljamo v ustih. Po opravljeni kuri še eno leto jemljemo tinkturo vsak mesec 3—4 dni, ob polni luni. V času jemanja tinkture povečamo tudi vnos tekočin – pijemo vodo in nesladkane čistilne čaje, poskrbimo pa tudi za podporo imunskega sistema in jeter. V ta namen hkrati s tinkturo divje ščetice jemljemo še pripravke iz pegastega badlja, ameriškega slamnika, njivske preslice in koprive. Tudi zdrava prehrana, gibanje, vroče slane kopeli in obiski savne nam bodo v tem času dobro deli.